Kljub vsej zmešnjavi glede lokacije koncerta, je na koncu bil na originalni lokaciji. Prebrala sem, da so hoteli koncert odpovedati ali prestaviti v Križanke, zaradi premalo prodanih kart, pa se je Katie zavzela, da mora biti koncert in to v Hali tivoli, saj je veliko naredila za promocijo koncerta v Sloveniji. Karte sem imela za parter, kjer pa ni bilo stojišče, ampak sedišče. Bila sem prijetno presenečena. Sedela sem v drugi vrsti in videla Katie zelo od blizu.

Najprej je ob osmih prišla na oder Andrea McEwan, pred pevka, ki je pela približno pol ure. Bila je odlična in moram poiskati kakšen njen album. Ima podoben stil kot Katie. Nekaj do devetih je na oder prišla Katie.

Najprej je zapela tri pesmi brez spremljevalne skupine in tako pokazala, da zna resnično peti (če je slučajno kdo dvomil v to). Nato je prišla še spremljevalna skupina in večer je bil nepozaben. Zapela je vse pesmi iz novega albuma Pictures in mislim, da skoraj vse iz prejšnjega album Piece by Piece. Pela je skoraj uro in 40 minut in moj večer je bil popoln. Ni mi žal.^I

Na koncert nisem vzela fotoaparata, ker se mi zdi potratno. Pred mano so sedeli trije, ki so se ves čas ukvarjali s fotografiranjem in dvomim, da so kaj poslušali. Jaz imam koncert in vse podobe v glavi.^II Naredila sem na koncu nekaj slik s telefonom, ki pa niso visoke kakovosti. Najbolj zanimivi so mi poklicni fotografi, ki so se takoj, ko je Katie prišla na oder, kot roj čebel nagrmadili pod oder in slikali. Skoraj so hodili drug po drugem.

1. tisti 45€. Katie jih je poplačala [kaj delaš kle]
2. koncert Georga Michaela je še zmeraj v moji glavi. Kadar želim, si ga prikličem. [kaj delaš kle]

Še zmeraj sem jezna, ker je šel moj osnutek potovanja po Provansi po gobe, vendar sem se vseeno odločila, da objavim vsaj slike. Še kar upam, da se bo osnutek v vesolju osnutkov našel, zato sem v naslov dodala še “slike”.

Eze, kjer imajo park kaktusov.

(Pogled z razgledne ploščadi)

(Park kaktusov)

(Moja malenkost)

Monte Carlo sva si ogledali samo iz avta. Ni nama všeč.

(V ozadju palača)

(Vozni park na vodi )

(Nimam pojma, nekaj iz Monte Carla)

Na planjavi Valensole, sva videli polja sivke (lavendine), ki pa na najino žalost niso bila vijolična, saj sivko žanjejo avgusta.

Sisteron, kjer sva si ogledali citadelo. Prvič v življenju me je skoraj odpihnilo.

(Moja malenkost, ko je še imela kapo na glavi. Prav kmalu mi jo je veter odpihal, vendar jo je sestra ujela. Hvala.)

Gora Sainte-Victoire, priljubljen slikarski motiv Paula Cézanna.

Aix-en-Provence, mesto, ki je znano po svojih vodnjakih.

Za začetek najinih ogledov rimskih ostankov sva si izbrali Vaison-la-Romaine.

Na poti do Oranga sva videli polja vinogradov.

V Orangu stoji odlično ohranjen amfiteater.

V Avignonu sva si pogledali Papeško palačo in most Saint Bénézet, o katerem poje tudi ljudska otroška pesem.

Pont du Gard, mogočen in ogromen akvadukt.

V “Bambuseriji” sem se počutila kot v filmih Hiša letečih bodal (House of the Flying Daggers) ali pa Prežeči tiger, skriti zmaj (Crouching Tiger, Hidden Draggon). Samo Ziyi je manjkala.

(Vstop v Bambus Valley)

(Dragon Valley)

(Dragon Valley)

(Vas narejena iz bambusov)

(V topli gredi, ki zgleda kot ladja iz 18.st., imajo razstavljeno vse, kar smo Evropejci uvozili - kavo, banane, kakav, čaj, bombaž, kavčuk, razne začimbe…)

Nîmes ima za moje pojme lepšo areno kot pa Arles. Izvedela sem zanimive stvari glede gladiatorjev. V Nîmesu sva nenačrtovano “zagonili” skoraj cel dan.

(Maison Carré)

(Maison Carré)

(Arena - arena se imenuje zato, ker je bila “arena” iz peščene podlage)

(Pogled na “areno” z najvišje točke)

(Eden od gladiatorjev. Vsak gladiator je imel, glede na svojo opremo, prednosti in slabosti.)

(Hodnik v areni)

(Soba v kateri so imeli razstavljene pripomočke gladiatorjev)

(Park v Nimesu, v mirnem nedeljskem opoldnevu. Popoldne, ko sva se vračali iz Tour Magna, pa se je že nabralo nekaj ljudi.)

(Tour Magne, z njega se vidi prekrasen razgled na Nimes. Kakšen veličasten pogled je moral biti v času rimskega imperija, ko še ni bilo visokih zgradb.)

(V daljavi se vidi Arena.)

Po Gordesu se je podil tudi Russell Crowe v filmu Čudovito leto (A Good Year). Simpatična vasica na hribu, kjer so vse hiše zgrajene v istem slogu, tudi novejše.

(Vse ograje na poti do Gordesa so zgrajene na podoben način. Pa naj bo stara ali nova gradnja.)

V Roussillonu leži najbogatejše nahajališče okre v Franciji. Nekoč je slovel zaradi pridelovanja barvil.

V Arlesu je ustvarjal Vincent Van Gogh. Poleg tega imajo areno, v kateri prirejajo bikoborbe in amfiteater. Midve sva si Arles ogledali dan po Feriji (bikoborbah) in je bilo mogoče zato mesto zelo umazano in nama ni bilo preveč všeč.

(Plakat za Ferijo)

(Sanatorij, v katerem se je zdravil Van Gogh)

(Sanatorij, v katerem se je zdravil Van Gogh)

Camargue, naravni park. Če imaš srečo, mogoče lahko slikaš flaminge, ko imajo glavo iz vode.

(+Camarška hiša, v kateri so stanovali camarški kavbojci)

(soline)

(kristalizirana sol)

(riž)

(Pa mi ga je le uspelo slikati, ko je imel glavo iz vode)

Saintes Maries, malo morja nama ni škodovalo.

Viadukt Millau, največji viadukt. Ko sem enkrat videla njegove slike, si nisem mislila, da se bom po njem tudi vozila.

Egipt je prišel k meni.

Na začetku razstave lahko preberemo, kako je bil Egipt razdeljen, kako so potekala obdobja in kateri faraoni so vladali Egiptu. Najbolj znan eksponat je “Kamen iz Palerma”. Na njem naj bi bila rekonstrukcija celotne egipčanske zgodovine.

Razstava poteka po obdobjih in pred vsakim obdobjem lahko preberemo povzetek tega obdobja. Prav fascinantno je, kako se je vse to ohranilo do danes. Nekateri eksponati so že zmeraj barvni. Na začetku sem bila malo nestrptna, ker me je zanimalo ali imajo tudi kaj iz obdobja faraona Ramzesa II. Ko sem zagledala mogočni kip Ramzesa II, kako kleči in ima pred sabo razprto knjig, sem si kar oddahnila. Ramzes II je dolgo vodil Egipt, okoli 68 let.  Moram povedati, da sem bila nad razstavo navdušena. Videla sem dosti odlično ohranjenih stvari, kot je naprimer sarkofag, kip Imhotepa, kar nekaj amuletov (imeli bi amulet z wedjat očesom) itd. Všeč mi je bilo, ker so imeli pod sarkofagom ogledali, tako da si lahko sarkofag videl iz vseh smeri. Nato sva si šli pogledat še fotografsko razstavo Veličastnost kraljevih grobnic. S to razstavo se je predstavil Matjaž Kačičnik, ki ima dovoljenje za slikanje kraljevih grobnic. Zavidam mu.

Po obeh razstavah sem sklenila, da mora Egipt pasti naslednje leto. Nujno. Problem bo edino velika mnnožica ljudi. Ne maram prevelike množice ljudi. Raje sem sama, kar pa v Egiptu ni mogoče.

 

Faraonska renesansa

Veličastnost kraljevih grobnic

Ker sem prejšnji vikend pogledala nadaljevanko, sem se odločila, da pogledam ta vikend še film. Bila sem seveda še čisto pod vtisom nadaljevanke, ampak sem se le zbrala.

Ne bom pisala o čem se gre, ker vsi poznamo Darcyja in Lizzy, ampak bom napisala, katere stvari so mi boljše v filmu in katere v nadaljevanki. Da ne bo pomote: nadaljevanka je BOLJŠA!!!! Najprej, Mattew Macfadyen ni napačen v vlogi slavnega Mr. Darcyja, čeprav je Colin boljši. V filmu me je motilo to, da so se Bennetove hčere skoz nekaj hahljale. To ni res saj sta Jane in Lizzy v knjigi resni.

V filmu mi je bolj všeč konec, ko Mr. Darcy prihaja po polju do Lizzy. Prizor je fenomenalen. Tista jutranja meglica in on vse sproščen.

Všeč mi je tudi, da v filmu bolj prikazujejo naraščajočo ljubezen Lizzy do Darcyja. V nadaljevanki zgleda tako kot, da se je vanj zaljubila samo zaradi Pemberlyja, kar pa ni res. Čeprav je preteklo že nekaj časa odkar sem nazadnje prebrala knjigo^I mislim, da v knjigi beremo, kako je njena ljubezen naraščala. Bolj, ko Lizzy premleva njegovo pismo in njegovo dejanje glede Lydije, bolj je zaljubljena vanj. To sem pogrešala v nadaljevanki. V nadaljevanki sem pogrešala tudi (čeprav tega tudi ni bilo v filmu, razen pri ameriškem koncu) njuno življenje po poroki. Knjiga se ne konča pri poroki, ampak opisuje še njuno življenje, ljubezen in kako lepo skrbita za Kitty, saj je večinoma časa pri njima. V filmu je dobra scena kjer onadva plešeta. Za trenutek je prikazano tako, kot da sta tam samo onadva, saj se na takšen način res lahko skoncentriraš samo njiju oz. da svet okoli njiju ne obstaja.

Ampak, ni ga čez skok v jezero, ki pa je samo v nadaljevanki. Vem, da tega ni v knjigi ampak kaj, ko je pa prizor odličen. Tudi prizor, ko pride Darcy v Pemberly en dan prezgodaj in sreča Lizzy.

Tukaj so dejansko ustvarili trenutek neprijetnosti pri obeh, še posebej Darcyja, saj je bil v spodnjem perilu in to pred Lizzy, ki mu je očitala: “If you behave in more like gentleman like manner”. The Proposal je v nadaljevanki občutno boljša. Ko pride Darcy v sobo ves nervozen, hodi gor in dol po sobi in nato začne počasi:^II “In vain I have struggled. It will not do. My feelings will not be repressed. You must allow me to tell you how ardently I admire and love you.” Ampak to še ni vse. Namesto da bi tukaj končal, on začne omenjati družino, kar bi mu še oprostili, vendar da jo pa ljubi proti njegovemu prepričanju, tukaj pa se vse konča.

Mislim, da bom danes še enkrat pogledata The Proposal in skok v jezero. Ne morem si pomagati. Meni je ta nadaljevanka ZAKON.

1. čeprav sem jo prebrala več kot 3x, v slovenščini in angleščini [kaj delaš kle]
2. kar je bistvo tega, ne pa tako kot v filmu, ko prehitro govori[kaj delaš kle]

Ok, odločila sem se, da vseeno to objavim. To je drugi del najinega dopust. Prvi del je zgleda šel v “maloro”. Na SiOLu naj bi ga iskali (tako pravijo), vendar dvomim, da bom še kdaj videla moj osnutek Provanse. Da bi ga pa še enkrat napisala, pa ni šans. Je bil preveč dolg in mislim, da ga tako dobro ne bom nikoli več napisala (vem, da se lastna hvala pod mizo valja, vendar so mi tudi doma rekli, da je dobro napisan). No ja, me je izučilo, da osnutke ne pišem več sem.

Od Bourgesa sva se odpeljali do Saumurja. Pot naju je vodila mimo krajev Châteauroux, Sainte Maure de Touraine, Chinon in končno Saumur. Pred Saumurom sva šli še na razgledno ploščad nad krajem Candes-Saint-Martin. Tudi tukaj je pihalo in bilo bolj hladno, kot v Provansi. Tukaj sva začeli tudi z obujanjem spominov, nadaljevali pa v Parçay-les-Pinsu in Langeaisu. V Parçay-les-Pinsu smo štirikrat po nekaj avgustovskih dni počitnikovali pri očetovi sestrični in si ogledovali gradove in kraje v dolini Loire^I . Parçay-les-Pins je luškana vasica, na sredini ima trg s cerkvijo, trgovino ter gostilnico (tipična francoska vasica, kot jo prikazujejo v filmih) in vse ceste se iztekajo na ta trg. Prvo leto, ko smo prišli sem, smo izgledali zelo smešni. Pripeljemo se v vas in zagledamo več cest, ki vodijo vsaka v svojo smer. Zavijemo na eno in pridemo nazaj na trg. Gremo na drugo in spet pridemo na trg… Smo že mislili, da se nam bo zmešalo . Z leti smo nato poznali vsak kotiček te vasice in vse okoliške ceste in kolovoze. S sestro sploh ne rabiva več zemljevida, če greva v tisti del doline Loire. Zemljevid imava v glavi. No, po Parçay-les-Pinsu sva se odpeljali v Langeais.

Langeais ima srednjeveški grad, z dvižnim mostom pred vhodom (sedaj je spuščen).^II Lahko povem, da je notranjost gradu dobro opremljena. V eni dvorani imajo lutke, ki so tako dobro narejene, da misliš, da so pravi ljudje. Ko smo šli pred leti pogledat grad, sem samo čakala, da se bo katera od lutk premaknila, ker v tem primeru bi iskala srce po celem gradu. Odpeljali sva se naprej v Saumur, da poiščeva prenočišče. Malo sva imeli težav^III , vendar sva ga na koncu le našli. V Saumur sva šli samo za en dan obujat spomine na prejšnja leta. Parkirali sva na parkirišču pred gradom (je zastonj, kar je treba seveda izkoristiti ) in šli peš dol do mesta.

Mesto je takšno kot prejšnja leta. Ni se kaj dosti spremenilo. Pri Francozih mi je všeč, ker hiše gradijo v slogu, značilnem za vsako pokrajino. V Saumurju tudi nove hiše izgledajo, kot da bi bile zgrajene v srednjeveškem času. Vse hiše imajo sive strehe. Prav luškano.

Ker je meni že zmanjkalo brezglutenskega kruha, sva poiskali trgovino z zdravo prehrano. Trgovino sva poznali že iz prejšnjih let, vendar si nisva mislili, da jo bova takoj našli. Po potepanju po mestu sva šli še na pijačo. Francozi so zelo zelo “lentement”. Sediva že nekaj časa za mizo, zraven najine mize sta tudi že nekaj časa sedela ženska in moški. Natakar se sprehaja ven in noter, ženska se le opogumi in mu pomaha, ker bi rada naročila. On se obrne proti njej in jo vpraša:^IV “Ali ste na dopustu?” Ona mu odgovorila, da je na dopustu in nato on: “Potem se vam pa nikamor ne mudi.” Midve sva mislili, da bova umrli od smeha. Tudi za najino naročilo je dolgo rabil, dolgo je rabil, da nama je prinesel 2 beli kavi, coca colo in tonic. Na koncu sva za to plačali 10€. Mislim, da je bila to moja najdražja kava. Odpeljali sva se v hotelček (manjši družinski, preprost, a zelo simpatičen). Jutri pa Giverny. Kot sem že povedala, sva planirali prihod v Giverny v sredo, vendar sva tja prišli v četrtek. Ziher je ziher.

Jutro, malo oblačno. Ko sva se začeli odpravljati, se je že zjasnilo. Najprej sva šli v Leclerca po hrano, ki sva jo imeli namen prinesti domov (določene stvari se splača kupiti), na mostu je sestra (še enkrat, za slovo) slikala grad in Loiro, ki pa je že par let bolj kot ne izsušena. Ne znam si predstavljati, da so včasih po tej reki plule ladje.

Do Le Mansa sva šli po njihovi (na avtokarti rdeči) nacionalni cesti, tam pa sva zavili na avtocesto do Chartresa. V Chartresu je velika katedrala z zelo lepimi okni, za katero pa nisva imeli časa, da bi jo obiskali. Francija bo definitivno še “padla” in se zato nisva sekirali, pa čeprav sva šli sedaj že drugič samo mimo nje. Tako ali tako si bo treba ogledat še severni del Francije. Ker je bila ura 12, je tudi slikati nisva mogli, ker ni bila prava svetloba. Bilo je preveč umazano ozračje. Nato mimo Dreuxa, Evreuxa (se sliši kot da gre za junake iz Asterixa ), Pacy-sur-Eurea do Vernona. V Saint-Marcelu (predmestju Vernona) sva najprej rezervirali prenočišče, zmetali kramo iz avta (no ja, nesli v sobo), jaz sem se še preoblekla v kratke hlače in hopla, naprej do Givernyja (slabih 15 minut od Vernona). Jupiiiiiiiiiiii, letos je pa odprt. Lepo se sprehodiva do vrtov Clauda Moneta. Zelo lepo! Veliko različnih vrst rož in seveda barv. Vsak letni čas ima svoje rože, septembra prevladujejo astre, dalije, rudbekije, sončnice, kozmeje, kapucinke, na najino srečo so še vedno cveteli tudi lokvanji v japonskem vodnem vrtu.

Meni je bila najbolj všeč polna sončnica.

“Water lily” park je zgradil Monet. Sem mislila, da je bil v osnovi že tam, ko je kupil posestvo, pa ni res. Ker je bil Monet nor na Japonsko in njihove vrtove, je podoben vrt naredil tudi v Givernyju. Vpliv Japonske se močno čuti povsod. Tisti, ki pozna njegova dela, ve, da je na veliko risal japonski vrt z lokvanji in japonskim mostom.

Pogledali sva si še njegovo hišo, v kateri nisi smel fotografirati. Spodaj je bila na levi strani umetnikov atelje, na desni strani pa najprej jedilnica v živo rumeni barvi (po vsej verjetnosti je velikokrat nadomeščala naravno svetlobo) in kuhinja v modri barvi. Takšno kuhinjo bi imela jaz še tudi sedaj. Odlična razporeditev opreme. V zgornjem nadstropju so bile spalnice, njegova, ženina in otroška. Vsaka soba je bila svoje barve. Iz njegove sobe si lahko fotografiral dol vrt, in to je bilo vse.

Toliko Japoncev in Američanov še nisem videla na kupu. Prvi so skromni in preveč vljudni, drugi pa polni sebe in neobzirni. Kot se rekla, se je iz hiše dalo slikati vrt in za ta namen sta bili odprti dve okni. Najprej si poslikal vrt iz enega in si se nato premaknil k drugemu oknu. To je bilo kot nekakšno nenapisano pravilo. Vsi smo se ga držali. Jaz poslikam s prvega okna in se premaknem k drugemu. Tam vidim enega Japončka, kako čaka dva Američana. Malo počakam, pogledam kaj delata in vidim, da sploh ne slikata, ampak slonita na oknu in imata svoj “čitčet”. Kaj me je pa to razjezilo. Kaj se imata tam za pogovarjat, naj gresta ven, ne pa da gužvo delata. Pogledam Japončka in mu pokažem, da naj kar stopi k oknu. On zmiga z glavo in pokaže na Američana. Jaz pa, ne bodi lena, se s fotoaparatom prerinem med Američana. Malo me čudno pogledata, vendar jima jaz dam tisti svoj grd pogled (ne želite si ga videt) in se takoj umakneta. Pokažem Japončku, da sedaj pa gre lahko slikat. Mogoče to ni bilo lepo, vendar so me ti Američani v Givernyju ornk razjezili. Resnično so potrdili, da je to neumen narod. Druga prigoda: s sestro pogledava celotno hišo in prideva pred vhod, kjer stoji varnostnik/vratar. Pred nama trije Američani nekaj sprašujejo varnostnika. Ko sva prišli zraven, sva slišali, da ga sprašujejo, če je še kaj. Jim odgovori, kako je potekal ogled hiše in da je to vse. Oni pa (varnostnik na srečo ni znal preveč dobro angleško) mu še enkrat razlagajo v katerih sobah so že bili in kje je še kaj … nato vsi razočarani ugotovijo, a to je konec. Tako majhno? Prosim? Pa saj ni majhna hiša, za tiste čase je ogromna. Če hočejo večjo hišo, naj gredo v Versailles. Vratar je mislil, da sva spadali k njim in je sestro vprašal, če sva tudi medve Američanki. Ona pa (zgroženo), da ne… Pa kako so bile nekatere oblečene, kot da gredo na galo večerjo. Na poti nazaj do avta so naju ustavile tri Japonke in me prosile, da jih slikam. Mogoče zato, ker imam okoli vratu obešen moj fotoaparat in so predvidevale, da obvladam. No, ne morem rečt, da ne znam slikati. Pravijo, da vaja dela mojstra. Seveda sem jih slikala in škoda, da ne znam japonsko, da bi jim lahko na njihovo zahvalo rekla prosim v japonščini. Do avta sva vstopili še v park muzeja Ameriške umetnosti (v sam muzej, kjer razstavljajo dela, ki jih je navdihnil Monet in vrtovi, nisva šli), v katerem so posamezni deli vrta vsak v svoji barvi rož in je zelo lepo.

Po končanih vseh ogledih sva se usedli v avto in odpeljali nazaj do Vernona. V Vernonu sva hoteli kaj popiti, pa nisva našli parkirišča in ker naju je drug dan čakala dolga pot do Slovenija, sva se odločili, da greva raje v hotel.

Konec dopusta. Škoda. Če pomislim, sva bili zelo dolgo - dva dni več, kot sva planirali. In to je bil najino prvo potovanje, na katerega sva šli v lastni režiji, brez agencije . Zjutraj sva zbasali spet vso kramo nazaj v avto in se odpeljali proti nemški meji. Po “navadnih” cestah mimo Beauvuaisa, Compiègnea, Soissonsa do Reimsa, kjer sva šli na avtocesto. Od Reimsa sva spremljali oznake za Strasbourg, ker sva nameravali pri Strasbourgu prečkati mejo. Malo pred Strasbourgom sva si premislili in zavili proti Karlsruheju, kjer sva prečkali mejo. Ne vem, kako lahko govorijo, da v Nemčiji nimajo omejitve hitrosti na avtocestah, če pa sva na najini poti nenehno videli okrogle znake 100km/h ali pa 130km/h. Ogromno je bilo tudi del na cesti in omejitev 80 km/h. Po AC mimo Stuttgarta, Ulma, Münchna, Salzburga, Beljaka, meja pri Karavankah in končno Ljubljana. Pa še to. Naši se razburjajo, da so naša gradbišča na avtocesti slabo označena. A so se mogoče kdaj vozili mimo avstrijskih? Grozno, nikjer nobenih luči, nobenih oznak. Porazno (vsaj tam, kjer sva se medve vozili). Da ne govorim o njihovi vinjeti. Za tiste par km, sem morala kupiti vinjeto, pa to še ni vse. Še predore sem morala plačati. Ok, Karavanški je lep, osvetljen, vendar en predor pred njim pa ni in je prav klavstrofobičen. Važno je, da sva srečno prispeli domov.

Bilo je lepo. Svoje je dodala tudi sreča z lepim vremenom (sem ga naročila ekstra na naju), ko ste v Sloveniji skoraj zmrzovali. In kot že rečeno, za ponovit. Marsikaj je ostalo za naslednjič, kakšno stvar pa si bi (p)ogledala še enkrat.

1. prvo leto smo se odpeljali tudi na sever, pogledat slavno Utah plažo, kjer se je začel D Day, in še bolj slavni Mont St. Michel [kaj delaš kle]
2. letos si ga nisva šli pogledat, ker sva bili že dva krat notri[kaj delaš kle]
3. malo naju je panika začela grabit [kaj delaš kle]
4. kaj jo je vprašal in kaj je ona odgovorila, mi je sestra povedala [kaj delaš kle]

Pa saj ne morem verjeti. Najprej Renfro in sedaj Ledger. Kdo bo naslednji?

Leto 2008 se je slabo začelo.

Ker sem že, ko sem brala knjigo, razmišljala o filmu, sem ga seveda sedaj morala pogledati.

Na hitro, o čem se sploh gre.^I Briony v mladosti nekaj vidi, si ta dogodek narobe predstavlja in nedolžnega človeka obdolži, da je storil grozen zločin: posilstvo. Film prikazuje tri časovna obdobja Briony, pri13 letih, med vojno (18 letno Briony) in na koncu, ko je že stara.

Film je odličen. Saoirse Ronan, ki igra 13 letno Briony je odlična. Scena, kjer skozi okno opazuje, kako Robbija odpeljejo v zapor je fenomenalna. Pokaže Brionyjin obraz brez kančka obžalovanja, kesanja ali kakršnegakoli izraza na obrazu. Nič. Čisto nič ni na njenem obrazu. Tudi Ramola Garai, kot 18 letna Briony, je odlična. Jamec McAvoy odlično igra čustvenega Robbija in začuda mi Keira, kot Cee, ni šla na živce (na njeno ali mojo srečo, v tem filmu ne šobi preveč ustnic). James tako dobro igra Robbija, da bi se na trenutke še jaz jokala z njim.

Film odlično prikaže preskoke med prizori. Na primer, najprej pokaže kako Briony vidi prizor pri vodnjaku in takoj za tem vidimo kaj se je dejansko dogajalo pri vodnjaku. Glasba se odlično preliva s tipkalnim strojem, kot da bi Brony (ali pač nekdo), vsak trenutek zapisoval na papir. Ko prikazuje vojno in Robbija, ki bi rad na vsak način prišel k svoji ljubljeni Cee, lepo prikaže pretekli čas. Čas, ko se pred odhodom v Francijo srečata Cee in Robbie. Kako je obema hudo, saj je on po nedolžnem preživel v zaporu 2 leti in na koncu si le izrečeta ljubezen. Tukaj tudi izvemo, da se Briony šola za medicinsko sestro, ker verjame, da je to njena pokora.

Ocena: 5

1. predlagam, da preberete knjigo [kaj delaš kle]

Ne, v bistvu se totalno razpizdena!!!!! Zakaj?

Ker mi je osnutek obnove letošnjega dopusta po Provansi izginil. No, 1/3 ga še imam, vendar to je skoraj tako, kot če ga nimam. Pa tako dolgo sem ga pisala, oblikovala s slikami….

Me je vsaj izučilo (recimo), da ne pišem več osnutkov na blog. Čisto brez veze. Lahko samo upam, da se bo enkrat povrnil. Upam… Pravijo, da upanje umre zadnje… Zakaj sploh obstaja osnutek? Če pa je časovno omejen, bi morali napisati čas uporabe.

Ker imam kar nekaj slik (kmalu bom objavila tudi Provanso) in ker bi jih rada malo zaščitila, sem Pi.Romana (on je itak glavca) vprašala, če pozna kakšen spletni program za vodni tisk. Odgovoril mi je, da on to dela kar s photoshopom in da spletnega ne pozna.

Potem sem pa sama malo poguglala (ne vem, zakaj nisem že prej) in odkrila online watermark stran. Super zadevica.

Pa še link:
http://www.biggerbids.com/watermark/

Če pa želi imeti kateri program nameščen na računalniku, pa lahko izbira med:
http://www.google.com/search?hl=sl&q=watermark+program+photos+free&lr=

Stran že roma men priljubljene.

Film mi je bil zelo všeč. Igralska zasedba je za moje pojme fenomenalna. Cate Blanchett spet odlično igra Elizabeto, Clive Owen je prelep :D, Geoffrey Rush pa tudi ni napačen.

Film pripoveduje zgodbo o Elizabeti, med njenim najbolj razburljivim vladanjem. Španski kralj Filip (Jordi Mollà) pritiska na Anglijo (Elizabeto), zaradi njihove vere, saj želi, da je na prestolu Elizabetina polsestra Mary Stuart (Samantha Morton). Ta je na Škotskem v ujetništvu in načrtuje atentat na Elizabeto. Sir Francis Walsingham (Rush) vsa njena pisma prestreže in Mary Struart obglavijo. To je povod, da Filip začne vojno z Anglijo in pošlje celotno mornarico nad Anglijo. Pred angleško obalo jih objame vihar in izgubijo vojno. Španski kralj je osramočen, saj je ta poraz še sedaj med najhujšimi porazu v španski zgodovini. Meni se zdi, da je globji pomen tega poraza, mogoče verski. Španski kralj je zelo veren (katolik) in na takšen način mu Bog pove, da napad na Anglijo ni prav in potopi njegove ladje.

Poleg te zgodbe spremljamo še nedovoljeno ljubezen Elizabete do pustolovca (Španci mu pravijo pirat) Walterja Raleigha (Clive Owen). Ker ga želi imeti blizu sebe, naroči svoji varovanki Betty Throckmorton (Abbie CornisH), naj ga malo zabava. Med slednjima se razvije ljubezen, Betty postane noseča in se na skrivaj poročita. Elizabeta ponori in oba zapre, saj sta kljubovala njeni volji. Kraljica bi morala odobriti njuno ljubezen oz. njuno poroko. Ko Filip napade Anglijo, ukaže Francisu, da izpusti vse zapornike, tudi njiju in mu naroči, naj reče Walterju, da mu oprosti, saj tudi ona išče oproščanje. Na koncu filma pokaže Elizabeto pri Walterju in Betty in Elizabeta blagoslovi njunega sina.

Scenografija je zelo lepa, zelo barvita (skoraj takoj kot pri filmu Čas nedolžnosti). Kot vedno, zelo dobro poslušam glasbo že med samim filmom in tudi tukaj mi je bila zelo všeč. CD pade. Všeč mi je bilo, ker je Filip govori špansko in ne angleško. Me prav zanima, če bodo posneli še tretji del. Nekje sem prebrala, da je bilo že od začetka mišljeno, da bi posneli tri dele, saj je Elizabeta zelo dolgo vladala (mislim, da 45 let)

Ocena: 5