Ok, odločila sem se, da vseeno to objavim. To je drugi del najinega dopust. Prvi del je zgleda šel v “maloro”. Na SiOLu naj bi ga iskali (tako pravijo), vendar dvomim, da bom še kdaj videla moj osnutek Provanse. Da bi ga pa še enkrat napisala, pa ni šans. Je bil preveč dolg in mislim, da ga tako dobro ne bom nikoli več napisala (vem, da se lastna hvala pod mizo valja, vendar so mi tudi doma rekli, da je dobro napisan). No ja, me je izučilo, da osnutke ne pišem več sem.

Od Bourgesa sva se odpeljali do Saumurja. Pot naju je vodila mimo krajev Châteauroux, Sainte Maure de Touraine, Chinon in končno Saumur. Pred Saumurom sva šli še na razgledno ploščad nad krajem Candes-Saint-Martin. Tudi tukaj je pihalo in bilo bolj hladno, kot v Provansi. Tukaj sva začeli tudi z obujanjem spominov, nadaljevali pa v Parçay-les-Pinsu in Langeaisu. V Parçay-les-Pinsu smo štirikrat po nekaj avgustovskih dni počitnikovali pri očetovi sestrični in si ogledovali gradove in kraje v dolini Loire^I . Parçay-les-Pins je luškana vasica, na sredini ima trg s cerkvijo, trgovino ter gostilnico (tipična francoska vasica, kot jo prikazujejo v filmih) in vse ceste se iztekajo na ta trg. Prvo leto, ko smo prišli sem, smo izgledali zelo smešni. Pripeljemo se v vas in zagledamo več cest, ki vodijo vsaka v svojo smer. Zavijemo na eno in pridemo nazaj na trg. Gremo na drugo in spet pridemo na trg… Smo že mislili, da se nam bo zmešalo . Z leti smo nato poznali vsak kotiček te vasice in vse okoliške ceste in kolovoze. S sestro sploh ne rabiva več zemljevida, če greva v tisti del doline Loire. Zemljevid imava v glavi. No, po Parçay-les-Pinsu sva se odpeljali v Langeais.

Langeais ima srednjeveški grad, z dvižnim mostom pred vhodom (sedaj je spuščen).^II Lahko povem, da je notranjost gradu dobro opremljena. V eni dvorani imajo lutke, ki so tako dobro narejene, da misliš, da so pravi ljudje. Ko smo šli pred leti pogledat grad, sem samo čakala, da se bo katera od lutk premaknila, ker v tem primeru bi iskala srce po celem gradu. Odpeljali sva se naprej v Saumur, da poiščeva prenočišče. Malo sva imeli težav^III , vendar sva ga na koncu le našli. V Saumur sva šli samo za en dan obujat spomine na prejšnja leta. Parkirali sva na parkirišču pred gradom (je zastonj, kar je treba seveda izkoristiti ) in šli peš dol do mesta.

Mesto je takšno kot prejšnja leta. Ni se kaj dosti spremenilo. Pri Francozih mi je všeč, ker hiše gradijo v slogu, značilnem za vsako pokrajino. V Saumurju tudi nove hiše izgledajo, kot da bi bile zgrajene v srednjeveškem času. Vse hiše imajo sive strehe. Prav luškano.

Ker je meni že zmanjkalo brezglutenskega kruha, sva poiskali trgovino z zdravo prehrano. Trgovino sva poznali že iz prejšnjih let, vendar si nisva mislili, da jo bova takoj našli. Po potepanju po mestu sva šli še na pijačo. Francozi so zelo zelo “lentement”. Sediva že nekaj časa za mizo, zraven najine mize sta tudi že nekaj časa sedela ženska in moški. Natakar se sprehaja ven in noter, ženska se le opogumi in mu pomaha, ker bi rada naročila. On se obrne proti njej in jo vpraša:^IV “Ali ste na dopustu?” Ona mu odgovorila, da je na dopustu in nato on: “Potem se vam pa nikamor ne mudi.” Midve sva mislili, da bova umrli od smeha. Tudi za najino naročilo je dolgo rabil, dolgo je rabil, da nama je prinesel 2 beli kavi, coca colo in tonic. Na koncu sva za to plačali 10€. Mislim, da je bila to moja najdražja kava. Odpeljali sva se v hotelček (manjši družinski, preprost, a zelo simpatičen). Jutri pa Giverny. Kot sem že povedala, sva planirali prihod v Giverny v sredo, vendar sva tja prišli v četrtek. Ziher je ziher.

Jutro, malo oblačno. Ko sva se začeli odpravljati, se je že zjasnilo. Najprej sva šli v Leclerca po hrano, ki sva jo imeli namen prinesti domov (določene stvari se splača kupiti), na mostu je sestra (še enkrat, za slovo) slikala grad in Loiro, ki pa je že par let bolj kot ne izsušena. Ne znam si predstavljati, da so včasih po tej reki plule ladje.

Do Le Mansa sva šli po njihovi (na avtokarti rdeči) nacionalni cesti, tam pa sva zavili na avtocesto do Chartresa. V Chartresu je velika katedrala z zelo lepimi okni, za katero pa nisva imeli časa, da bi jo obiskali. Francija bo definitivno še “padla” in se zato nisva sekirali, pa čeprav sva šli sedaj že drugič samo mimo nje. Tako ali tako si bo treba ogledat še severni del Francije. Ker je bila ura 12, je tudi slikati nisva mogli, ker ni bila prava svetloba. Bilo je preveč umazano ozračje. Nato mimo Dreuxa, Evreuxa (se sliši kot da gre za junake iz Asterixa ), Pacy-sur-Eurea do Vernona. V Saint-Marcelu (predmestju Vernona) sva najprej rezervirali prenočišče, zmetali kramo iz avta (no ja, nesli v sobo), jaz sem se še preoblekla v kratke hlače in hopla, naprej do Givernyja (slabih 15 minut od Vernona). Jupiiiiiiiiiiii, letos je pa odprt. Lepo se sprehodiva do vrtov Clauda Moneta. Zelo lepo! Veliko različnih vrst rož in seveda barv. Vsak letni čas ima svoje rože, septembra prevladujejo astre, dalije, rudbekije, sončnice, kozmeje, kapucinke, na najino srečo so še vedno cveteli tudi lokvanji v japonskem vodnem vrtu.

Meni je bila najbolj všeč polna sončnica.

“Water lily” park je zgradil Monet. Sem mislila, da je bil v osnovi že tam, ko je kupil posestvo, pa ni res. Ker je bil Monet nor na Japonsko in njihove vrtove, je podoben vrt naredil tudi v Givernyju. Vpliv Japonske se močno čuti povsod. Tisti, ki pozna njegova dela, ve, da je na veliko risal japonski vrt z lokvanji in japonskim mostom.

Pogledali sva si še njegovo hišo, v kateri nisi smel fotografirati. Spodaj je bila na levi strani umetnikov atelje, na desni strani pa najprej jedilnica v živo rumeni barvi (po vsej verjetnosti je velikokrat nadomeščala naravno svetlobo) in kuhinja v modri barvi. Takšno kuhinjo bi imela jaz še tudi sedaj. Odlična razporeditev opreme. V zgornjem nadstropju so bile spalnice, njegova, ženina in otroška. Vsaka soba je bila svoje barve. Iz njegove sobe si lahko fotografiral dol vrt, in to je bilo vse.

Toliko Japoncev in Američanov še nisem videla na kupu. Prvi so skromni in preveč vljudni, drugi pa polni sebe in neobzirni. Kot se rekla, se je iz hiše dalo slikati vrt in za ta namen sta bili odprti dve okni. Najprej si poslikal vrt iz enega in si se nato premaknil k drugemu oknu. To je bilo kot nekakšno nenapisano pravilo. Vsi smo se ga držali. Jaz poslikam s prvega okna in se premaknem k drugemu. Tam vidim enega Japončka, kako čaka dva Američana. Malo počakam, pogledam kaj delata in vidim, da sploh ne slikata, ampak slonita na oknu in imata svoj “čitčet”. Kaj me je pa to razjezilo. Kaj se imata tam za pogovarjat, naj gresta ven, ne pa da gužvo delata. Pogledam Japončka in mu pokažem, da naj kar stopi k oknu. On zmiga z glavo in pokaže na Američana. Jaz pa, ne bodi lena, se s fotoaparatom prerinem med Američana. Malo me čudno pogledata, vendar jima jaz dam tisti svoj grd pogled (ne želite si ga videt) in se takoj umakneta. Pokažem Japončku, da sedaj pa gre lahko slikat. Mogoče to ni bilo lepo, vendar so me ti Američani v Givernyju ornk razjezili. Resnično so potrdili, da je to neumen narod. Druga prigoda: s sestro pogledava celotno hišo in prideva pred vhod, kjer stoji varnostnik/vratar. Pred nama trije Američani nekaj sprašujejo varnostnika. Ko sva prišli zraven, sva slišali, da ga sprašujejo, če je še kaj. Jim odgovori, kako je potekal ogled hiše in da je to vse. Oni pa (varnostnik na srečo ni znal preveč dobro angleško) mu še enkrat razlagajo v katerih sobah so že bili in kje je še kaj … nato vsi razočarani ugotovijo, a to je konec. Tako majhno? Prosim? Pa saj ni majhna hiša, za tiste čase je ogromna. Če hočejo večjo hišo, naj gredo v Versailles. Vratar je mislil, da sva spadali k njim in je sestro vprašal, če sva tudi medve Američanki. Ona pa (zgroženo), da ne… Pa kako so bile nekatere oblečene, kot da gredo na galo večerjo. Na poti nazaj do avta so naju ustavile tri Japonke in me prosile, da jih slikam. Mogoče zato, ker imam okoli vratu obešen moj fotoaparat in so predvidevale, da obvladam. No, ne morem rečt, da ne znam slikati. Pravijo, da vaja dela mojstra. Seveda sem jih slikala in škoda, da ne znam japonsko, da bi jim lahko na njihovo zahvalo rekla prosim v japonščini. Do avta sva vstopili še v park muzeja Ameriške umetnosti (v sam muzej, kjer razstavljajo dela, ki jih je navdihnil Monet in vrtovi, nisva šli), v katerem so posamezni deli vrta vsak v svoji barvi rož in je zelo lepo.

Po končanih vseh ogledih sva se usedli v avto in odpeljali nazaj do Vernona. V Vernonu sva hoteli kaj popiti, pa nisva našli parkirišča in ker naju je drug dan čakala dolga pot do Slovenija, sva se odločili, da greva raje v hotel.

Konec dopusta. Škoda. Če pomislim, sva bili zelo dolgo - dva dni več, kot sva planirali. In to je bil najino prvo potovanje, na katerega sva šli v lastni režiji, brez agencije . Zjutraj sva zbasali spet vso kramo nazaj v avto in se odpeljali proti nemški meji. Po “navadnih” cestah mimo Beauvuaisa, Compiègnea, Soissonsa do Reimsa, kjer sva šli na avtocesto. Od Reimsa sva spremljali oznake za Strasbourg, ker sva nameravali pri Strasbourgu prečkati mejo. Malo pred Strasbourgom sva si premislili in zavili proti Karlsruheju, kjer sva prečkali mejo. Ne vem, kako lahko govorijo, da v Nemčiji nimajo omejitve hitrosti na avtocestah, če pa sva na najini poti nenehno videli okrogle znake 100km/h ali pa 130km/h. Ogromno je bilo tudi del na cesti in omejitev 80 km/h. Po AC mimo Stuttgarta, Ulma, Münchna, Salzburga, Beljaka, meja pri Karavankah in končno Ljubljana. Pa še to. Naši se razburjajo, da so naša gradbišča na avtocesti slabo označena. A so se mogoče kdaj vozili mimo avstrijskih? Grozno, nikjer nobenih luči, nobenih oznak. Porazno (vsaj tam, kjer sva se medve vozili). Da ne govorim o njihovi vinjeti. Za tiste par km, sem morala kupiti vinjeto, pa to še ni vse. Še predore sem morala plačati. Ok, Karavanški je lep, osvetljen, vendar en predor pred njim pa ni in je prav klavstrofobičen. Važno je, da sva srečno prispeli domov.

Bilo je lepo. Svoje je dodala tudi sreča z lepim vremenom (sem ga naročila ekstra na naju), ko ste v Sloveniji skoraj zmrzovali. In kot že rečeno, za ponovit. Marsikaj je ostalo za naslednjič, kakšno stvar pa si bi (p)ogledala še enkrat.

0%

0%

1. prvo leto smo se odpeljali tudi na sever, pogledat slavno Utah plažo, kjer se je začel D Day, in še bolj slavni Mont St. Michel [kaj delaš kle]
2. letos si ga nisva šli pogledat, ker sva bili že dva krat notri[kaj delaš kle]
3. malo naju je panika začela grabit [kaj delaš kle]
4. kaj jo je vprašal in kaj je ona odgovorila, mi je sestra povedala [kaj delaš kle]