Še zmeraj sem jezna, ker je šel moj osnutek potovanja po Provansi po gobe, vendar sem se vseeno odločila, da objavim vsaj slike. Še kar upam, da se bo osnutek v vesolju osnutkov našel, zato sem v naslov dodala še “slike”.

Eze, kjer imajo park kaktusov.

(Pogled z razgledne ploščadi)

(Park kaktusov)

(Moja malenkost)

Monte Carlo sva si ogledali samo iz avta. Ni nama všeč.

(V ozadju palača)

(Vozni park na vodi )

(Nimam pojma, nekaj iz Monte Carla)

Na planjavi Valensole, sva videli polja sivke (lavendine), ki pa na najino žalost niso bila vijolična, saj sivko žanjejo avgusta.

Sisteron, kjer sva si ogledali citadelo. Prvič v življenju me je skoraj odpihnilo.

(Moja malenkost, ko je še imela kapo na glavi. Prav kmalu mi jo je veter odpihal, vendar jo je sestra ujela. Hvala.)

Gora Sainte-Victoire, priljubljen slikarski motiv Paula Cézanna.

Aix-en-Provence, mesto, ki je znano po svojih vodnjakih.

Za začetek najinih ogledov rimskih ostankov sva si izbrali Vaison-la-Romaine.

Na poti do Oranga sva videli polja vinogradov.

V Orangu stoji odlično ohranjen amfiteater.

V Avignonu sva si pogledali Papeško palačo in most Saint Bénézet, o katerem poje tudi ljudska otroška pesem.

Pont du Gard, mogočen in ogromen akvadukt.

V “Bambuseriji” sem se počutila kot v filmih Hiša letečih bodal (House of the Flying Daggers) ali pa Prežeči tiger, skriti zmaj (Crouching Tiger, Hidden Draggon). Samo Ziyi je manjkala.

(Vstop v Bambus Valley)

(Dragon Valley)

(Dragon Valley)

(Vas narejena iz bambusov)

(V topli gredi, ki zgleda kot ladja iz 18.st., imajo razstavljeno vse, kar smo Evropejci uvozili - kavo, banane, kakav, čaj, bombaž, kavčuk, razne začimbe…)

Nîmes ima za moje pojme lepšo areno kot pa Arles. Izvedela sem zanimive stvari glede gladiatorjev. V Nîmesu sva nenačrtovano “zagonili” skoraj cel dan.

(Maison Carré)

(Maison Carré)

(Arena - arena se imenuje zato, ker je bila “arena” iz peščene podlage)

(Pogled na “areno” z najvišje točke)

(Eden od gladiatorjev. Vsak gladiator je imel, glede na svojo opremo, prednosti in slabosti.)

(Hodnik v areni)

(Soba v kateri so imeli razstavljene pripomočke gladiatorjev)

(Park v Nimesu, v mirnem nedeljskem opoldnevu. Popoldne, ko sva se vračali iz Tour Magna, pa se je že nabralo nekaj ljudi.)

(Tour Magne, z njega se vidi prekrasen razgled na Nimes. Kakšen veličasten pogled je moral biti v času rimskega imperija, ko še ni bilo visokih zgradb.)

(V daljavi se vidi Arena.)

Po Gordesu se je podil tudi Russell Crowe v filmu Čudovito leto (A Good Year). Simpatična vasica na hribu, kjer so vse hiše zgrajene v istem slogu, tudi novejše.

(Vse ograje na poti do Gordesa so zgrajene na podoben način. Pa naj bo stara ali nova gradnja.)

V Roussillonu leži najbogatejše nahajališče okre v Franciji. Nekoč je slovel zaradi pridelovanja barvil.

V Arlesu je ustvarjal Vincent Van Gogh. Poleg tega imajo areno, v kateri prirejajo bikoborbe in amfiteater. Midve sva si Arles ogledali dan po Feriji (bikoborbah) in je bilo mogoče zato mesto zelo umazano in nama ni bilo preveč všeč.

(Plakat za Ferijo)

(Sanatorij, v katerem se je zdravil Van Gogh)

(Sanatorij, v katerem se je zdravil Van Gogh)

Camargue, naravni park. Če imaš srečo, mogoče lahko slikaš flaminge, ko imajo glavo iz vode.

(+Camarška hiša, v kateri so stanovali camarški kavbojci)

(soline)

(kristalizirana sol)

(riž)

(Pa mi ga je le uspelo slikati, ko je imel glavo iz vode)

Saintes Maries, malo morja nama ni škodovalo.

Viadukt Millau, največji viadukt. Ko sem enkrat videla njegove slike, si nisem mislila, da se bom po njem tudi vozila.

Ok, odločila sem se, da vseeno to objavim. To je drugi del najinega dopust. Prvi del je zgleda šel v “maloro”. Na SiOLu naj bi ga iskali (tako pravijo), vendar dvomim, da bom še kdaj videla moj osnutek Provanse. Da bi ga pa še enkrat napisala, pa ni šans. Je bil preveč dolg in mislim, da ga tako dobro ne bom nikoli več napisala (vem, da se lastna hvala pod mizo valja, vendar so mi tudi doma rekli, da je dobro napisan). No ja, me je izučilo, da osnutke ne pišem več sem.

Od Bourgesa sva se odpeljali do Saumurja. Pot naju je vodila mimo krajev Châteauroux, Sainte Maure de Touraine, Chinon in končno Saumur. Pred Saumurom sva šli še na razgledno ploščad nad krajem Candes-Saint-Martin. Tudi tukaj je pihalo in bilo bolj hladno, kot v Provansi. Tukaj sva začeli tudi z obujanjem spominov, nadaljevali pa v Parçay-les-Pinsu in Langeaisu. V Parçay-les-Pinsu smo štirikrat po nekaj avgustovskih dni počitnikovali pri očetovi sestrični in si ogledovali gradove in kraje v dolini Loire^I . Parçay-les-Pins je luškana vasica, na sredini ima trg s cerkvijo, trgovino ter gostilnico (tipična francoska vasica, kot jo prikazujejo v filmih) in vse ceste se iztekajo na ta trg. Prvo leto, ko smo prišli sem, smo izgledali zelo smešni. Pripeljemo se v vas in zagledamo več cest, ki vodijo vsaka v svojo smer. Zavijemo na eno in pridemo nazaj na trg. Gremo na drugo in spet pridemo na trg… Smo že mislili, da se nam bo zmešalo . Z leti smo nato poznali vsak kotiček te vasice in vse okoliške ceste in kolovoze. S sestro sploh ne rabiva več zemljevida, če greva v tisti del doline Loire. Zemljevid imava v glavi. No, po Parçay-les-Pinsu sva se odpeljali v Langeais.

Langeais ima srednjeveški grad, z dvižnim mostom pred vhodom (sedaj je spuščen).^II Lahko povem, da je notranjost gradu dobro opremljena. V eni dvorani imajo lutke, ki so tako dobro narejene, da misliš, da so pravi ljudje. Ko smo šli pred leti pogledat grad, sem samo čakala, da se bo katera od lutk premaknila, ker v tem primeru bi iskala srce po celem gradu. Odpeljali sva se naprej v Saumur, da poiščeva prenočišče. Malo sva imeli težav^III , vendar sva ga na koncu le našli. V Saumur sva šli samo za en dan obujat spomine na prejšnja leta. Parkirali sva na parkirišču pred gradom (je zastonj, kar je treba seveda izkoristiti ) in šli peš dol do mesta.

Mesto je takšno kot prejšnja leta. Ni se kaj dosti spremenilo. Pri Francozih mi je všeč, ker hiše gradijo v slogu, značilnem za vsako pokrajino. V Saumurju tudi nove hiše izgledajo, kot da bi bile zgrajene v srednjeveškem času. Vse hiše imajo sive strehe. Prav luškano.

Ker je meni že zmanjkalo brezglutenskega kruha, sva poiskali trgovino z zdravo prehrano. Trgovino sva poznali že iz prejšnjih let, vendar si nisva mislili, da jo bova takoj našli. Po potepanju po mestu sva šli še na pijačo. Francozi so zelo zelo “lentement”. Sediva že nekaj časa za mizo, zraven najine mize sta tudi že nekaj časa sedela ženska in moški. Natakar se sprehaja ven in noter, ženska se le opogumi in mu pomaha, ker bi rada naročila. On se obrne proti njej in jo vpraša:^IV “Ali ste na dopustu?” Ona mu odgovorila, da je na dopustu in nato on: “Potem se vam pa nikamor ne mudi.” Midve sva mislili, da bova umrli od smeha. Tudi za najino naročilo je dolgo rabil, dolgo je rabil, da nama je prinesel 2 beli kavi, coca colo in tonic. Na koncu sva za to plačali 10€. Mislim, da je bila to moja najdražja kava. Odpeljali sva se v hotelček (manjši družinski, preprost, a zelo simpatičen). Jutri pa Giverny. Kot sem že povedala, sva planirali prihod v Giverny v sredo, vendar sva tja prišli v četrtek. Ziher je ziher.

Jutro, malo oblačno. Ko sva se začeli odpravljati, se je že zjasnilo. Najprej sva šli v Leclerca po hrano, ki sva jo imeli namen prinesti domov (določene stvari se splača kupiti), na mostu je sestra (še enkrat, za slovo) slikala grad in Loiro, ki pa je že par let bolj kot ne izsušena. Ne znam si predstavljati, da so včasih po tej reki plule ladje.

Do Le Mansa sva šli po njihovi (na avtokarti rdeči) nacionalni cesti, tam pa sva zavili na avtocesto do Chartresa. V Chartresu je velika katedrala z zelo lepimi okni, za katero pa nisva imeli časa, da bi jo obiskali. Francija bo definitivno še “padla” in se zato nisva sekirali, pa čeprav sva šli sedaj že drugič samo mimo nje. Tako ali tako si bo treba ogledat še severni del Francije. Ker je bila ura 12, je tudi slikati nisva mogli, ker ni bila prava svetloba. Bilo je preveč umazano ozračje. Nato mimo Dreuxa, Evreuxa (se sliši kot da gre za junake iz Asterixa ), Pacy-sur-Eurea do Vernona. V Saint-Marcelu (predmestju Vernona) sva najprej rezervirali prenočišče, zmetali kramo iz avta (no ja, nesli v sobo), jaz sem se še preoblekla v kratke hlače in hopla, naprej do Givernyja (slabih 15 minut od Vernona). Jupiiiiiiiiiiii, letos je pa odprt. Lepo se sprehodiva do vrtov Clauda Moneta. Zelo lepo! Veliko različnih vrst rož in seveda barv. Vsak letni čas ima svoje rože, septembra prevladujejo astre, dalije, rudbekije, sončnice, kozmeje, kapucinke, na najino srečo so še vedno cveteli tudi lokvanji v japonskem vodnem vrtu.

Meni je bila najbolj všeč polna sončnica.

“Water lily” park je zgradil Monet. Sem mislila, da je bil v osnovi že tam, ko je kupil posestvo, pa ni res. Ker je bil Monet nor na Japonsko in njihove vrtove, je podoben vrt naredil tudi v Givernyju. Vpliv Japonske se močno čuti povsod. Tisti, ki pozna njegova dela, ve, da je na veliko risal japonski vrt z lokvanji in japonskim mostom.

Pogledali sva si še njegovo hišo, v kateri nisi smel fotografirati. Spodaj je bila na levi strani umetnikov atelje, na desni strani pa najprej jedilnica v živo rumeni barvi (po vsej verjetnosti je velikokrat nadomeščala naravno svetlobo) in kuhinja v modri barvi. Takšno kuhinjo bi imela jaz še tudi sedaj. Odlična razporeditev opreme. V zgornjem nadstropju so bile spalnice, njegova, ženina in otroška. Vsaka soba je bila svoje barve. Iz njegove sobe si lahko fotografiral dol vrt, in to je bilo vse.

Toliko Japoncev in Američanov še nisem videla na kupu. Prvi so skromni in preveč vljudni, drugi pa polni sebe in neobzirni. Kot se rekla, se je iz hiše dalo slikati vrt in za ta namen sta bili odprti dve okni. Najprej si poslikal vrt iz enega in si se nato premaknil k drugemu oknu. To je bilo kot nekakšno nenapisano pravilo. Vsi smo se ga držali. Jaz poslikam s prvega okna in se premaknem k drugemu. Tam vidim enega Japončka, kako čaka dva Američana. Malo počakam, pogledam kaj delata in vidim, da sploh ne slikata, ampak slonita na oknu in imata svoj “čitčet”. Kaj me je pa to razjezilo. Kaj se imata tam za pogovarjat, naj gresta ven, ne pa da gužvo delata. Pogledam Japončka in mu pokažem, da naj kar stopi k oknu. On zmiga z glavo in pokaže na Američana. Jaz pa, ne bodi lena, se s fotoaparatom prerinem med Američana. Malo me čudno pogledata, vendar jima jaz dam tisti svoj grd pogled (ne želite si ga videt) in se takoj umakneta. Pokažem Japončku, da sedaj pa gre lahko slikat. Mogoče to ni bilo lepo, vendar so me ti Američani v Givernyju ornk razjezili. Resnično so potrdili, da je to neumen narod. Druga prigoda: s sestro pogledava celotno hišo in prideva pred vhod, kjer stoji varnostnik/vratar. Pred nama trije Američani nekaj sprašujejo varnostnika. Ko sva prišli zraven, sva slišali, da ga sprašujejo, če je še kaj. Jim odgovori, kako je potekal ogled hiše in da je to vse. Oni pa (varnostnik na srečo ni znal preveč dobro angleško) mu še enkrat razlagajo v katerih sobah so že bili in kje je še kaj … nato vsi razočarani ugotovijo, a to je konec. Tako majhno? Prosim? Pa saj ni majhna hiša, za tiste čase je ogromna. Če hočejo večjo hišo, naj gredo v Versailles. Vratar je mislil, da sva spadali k njim in je sestro vprašal, če sva tudi medve Američanki. Ona pa (zgroženo), da ne… Pa kako so bile nekatere oblečene, kot da gredo na galo večerjo. Na poti nazaj do avta so naju ustavile tri Japonke in me prosile, da jih slikam. Mogoče zato, ker imam okoli vratu obešen moj fotoaparat in so predvidevale, da obvladam. No, ne morem rečt, da ne znam slikati. Pravijo, da vaja dela mojstra. Seveda sem jih slikala in škoda, da ne znam japonsko, da bi jim lahko na njihovo zahvalo rekla prosim v japonščini. Do avta sva vstopili še v park muzeja Ameriške umetnosti (v sam muzej, kjer razstavljajo dela, ki jih je navdihnil Monet in vrtovi, nisva šli), v katerem so posamezni deli vrta vsak v svoji barvi rož in je zelo lepo.

Po končanih vseh ogledih sva se usedli v avto in odpeljali nazaj do Vernona. V Vernonu sva hoteli kaj popiti, pa nisva našli parkirišča in ker naju je drug dan čakala dolga pot do Slovenija, sva se odločili, da greva raje v hotel.

Konec dopusta. Škoda. Če pomislim, sva bili zelo dolgo - dva dni več, kot sva planirali. In to je bil najino prvo potovanje, na katerega sva šli v lastni režiji, brez agencije . Zjutraj sva zbasali spet vso kramo nazaj v avto in se odpeljali proti nemški meji. Po “navadnih” cestah mimo Beauvuaisa, Compiègnea, Soissonsa do Reimsa, kjer sva šli na avtocesto. Od Reimsa sva spremljali oznake za Strasbourg, ker sva nameravali pri Strasbourgu prečkati mejo. Malo pred Strasbourgom sva si premislili in zavili proti Karlsruheju, kjer sva prečkali mejo. Ne vem, kako lahko govorijo, da v Nemčiji nimajo omejitve hitrosti na avtocestah, če pa sva na najini poti nenehno videli okrogle znake 100km/h ali pa 130km/h. Ogromno je bilo tudi del na cesti in omejitev 80 km/h. Po AC mimo Stuttgarta, Ulma, Münchna, Salzburga, Beljaka, meja pri Karavankah in končno Ljubljana. Pa še to. Naši se razburjajo, da so naša gradbišča na avtocesti slabo označena. A so se mogoče kdaj vozili mimo avstrijskih? Grozno, nikjer nobenih luči, nobenih oznak. Porazno (vsaj tam, kjer sva se medve vozili). Da ne govorim o njihovi vinjeti. Za tiste par km, sem morala kupiti vinjeto, pa to še ni vse. Še predore sem morala plačati. Ok, Karavanški je lep, osvetljen, vendar en predor pred njim pa ni in je prav klavstrofobičen. Važno je, da sva srečno prispeli domov.

Bilo je lepo. Svoje je dodala tudi sreča z lepim vremenom (sem ga naročila ekstra na naju), ko ste v Sloveniji skoraj zmrzovali. In kot že rečeno, za ponovit. Marsikaj je ostalo za naslednjič, kakšno stvar pa si bi (p)ogledala še enkrat.

1. prvo leto smo se odpeljali tudi na sever, pogledat slavno Utah plažo, kjer se je začel D Day, in še bolj slavni Mont St. Michel [kaj delaš kle]
2. letos si ga nisva šli pogledat, ker sva bili že dva krat notri[kaj delaš kle]
3. malo naju je panika začela grabit [kaj delaš kle]
4. kaj jo je vprašal in kaj je ona odgovorila, mi je sestra povedala [kaj delaš kle]

Tako, pa smo šli s softball ekipo tudi malo na tuje igrat.

V petek smo se dobili ob 12ih na igrišču, kjer smo vzeli še zastavo in se dogovorili, kje se ustavimo. Ko smo natankali na Ravbarkomandi, smo šli novim dogodivščinam naproti. Let smo imeli ob 20.50 iz Trevisa. Fernetiče smo lepo v miru prečkali, tudi po italijanski avtocesti je šlo dovolj hitro, ustavilo se je pa pred cestnino v Trevisu. Tam smo čakali eno uro. Kriza. In potem se pri nas “tranzitni” tujci razburjajo, ker morajo čakati v vrsti. Ok, pustimo sedaj to.

Ker smo bili dovolj zgodaj v Trevisu, smo se odločili, da gremo še malo v mesto. Mesto, vsaj kot smo videli, ni nič posebnega. Italijanov itak ne prenesem . Ker se je približevala ura odhod, smo se zapeljali nazaj na letališče. Avtomobile smo parkirali na njihovem pokritem parkirišču, kjer ti pazijo na avto. Check-in in preverjanje je šlo lepo mimo. Nobenemu ni nič piskalo .

Naše letalo:

Na Irsko smo prileteli ob 23.30 ob njihovem času, se pravi 00.30 ob našem času. Na Irskem smo vzeli en rent-a-car in ker nas je bilo 11, je imel voznik (naš) veliko dela. 3x je moral peljati v hotel in nazaj. Jaz sem se v posteljo ulegla ob 2.00.

Avto:

Hotel:

Soba:

V soboto smo se zbudili v oblačno in rahlo deževno jutro. Ob 7.30 smo šli na zajtrk. Ker jaz ne smem jesti pšenice (alergija na gluten), sem lahko jedla samo maslo in marmelado, ker ostalo ni 100%, da je brez glutena. Ostali so jedli irski zajtrk: vmešana jajčka, klobasa, krompir in fižol. Ko smo pojedli, smo se oblekli v dres in se razdelili v 3 skupine za vožnjo na igrišče.

Prva naša tekma se je začela ob 11.00. Na velikem travniku (igrišču) so bila 4 igrišča. Travnik je bil kar malo razmočen od dežja. Med tekmo je skoz rahlo deževalo, občasno se je prikazal sonček, vendar ker tako močno piha, se je vreme spreminjalo na 3 sekunde. Resnično. Ne pretiravam. Ko je posijal sonček, smo bili vsi veseli, a ne za dolgo, ker se je čez trenutek zopet ulil dež. Enkrat se je tako močno ulilo, da smo bili mokri do spodnjih hlač. Seveda se je to vse sušilo na nas, ker ni bilo časa, da bi se preoblekli. Prvi dan smo imeli 5 tekem. Vseh ekip je bilo 27, razdelili so jih v 3 skupine. Mi smo bili v najboljši skupini (ne vem od kje njim ideja, da smo mi profesionalci), kar se je poznalo v igri. Čeprav smo prvi dan samo eno tekmo zmagali, sem ponosna na našo igro, ker smo zelo dobro igrali.

Za tiste, ki jih zanima: igrali smo slow pitch. Igra je zelo podobna baseballu/softballu, le da je ekipa sestavljena iz 5 žensk in 5 moških. Lahko igrajo 6/4, vendar v takšem primeru morata biti pitcher (tisti, ki meče) in catcher (tisti, ki lovi za batterjem) moška. Na igrišču je 10 igralcev, kar je razlika od baseballa/softballa, kjer jih je 9. Pitcher mora žogo zalučati proti batterju v loku. Igra je bolj dinamična od softballa - fast pitch.

Prvi večer so Irci pripravili nekakšen spoznavni večer v klubu The Stables. Muzka je bila odlična. Za vse okuse nekaj. Spet sem v postelja šla ob 2.00. In to jaz, ki tako rada spim .

Nedelja. Sončna. Hvala bogu. Spet zajtrk ob 7.30 in na igrišče. Ker smo bili 5. v naši skupini, smo padli v eno skupino nižje. Tam smo igrali tekmo za nadaljevanje, katero smo zmagali in prišli v 1/4 finale. Ta tekma nam na začetku ni ležala, vendar smo se hitro pobrali in jo zmagali. Ko je enkrat igralec od nasprotne ekipe tekel proti prvi bazi, me je butnil v ramo, da me še sedaj malo boli. Na srečo je bil out, ker me je oviral pri lovljenju. To tekmo smo tudi zmagali in prišli smo v 1/2 finale. Tu pa smo na žalost zgubili, vendar samo za eno piko. Samo en inning nam je manjkal, pa bi jih premagali. No ja, pa saj smo odlično igrali za pri naš resni turnir. Na koncu smo bili 3. v naši skupini. Za moje pojme, odlično, kot da bi bili prvi.

Fantje so po končani tekmi odprli steklenico Jamisona. Ko smo prišli do avta, so odkrili v prtljažniku še eno steklenico in so jo spili. Na koncu, je bilo eno veliko vprašanje, kdo bo sedaj vozil? In seveda, je ta čast, če sploh lahko temu tako rečem, doletela mene, ker itak nikoli ne pijem. Prva vožnja po levi je bila malo mučna. 2x sem butnila v robnik . Naslednje vožnje so bile odlične. Fajn je peljati po levi strani. Malo moraš paziti, ker če zavijaš na levo, zaviješ takoj, če pa zavijaš na desno, pa moraš zaviti čez cestišče na desno. V glavnem, sedaj obvladam vožnjo po levi .

Ko je zadnja skupina prišla v hotel, je bila ura okoli 21ih. Na igrišču so izvedeli, da bodo nekateri Irci šli v kitajsko restavracijo Jasmine Palace. Preden so se naši odločili ali gredo ali ne, je bila ura že več kot 22. Ok, potem se jih 5 odloči da gremo, jaz seveda vozim. Vključimo garmina in iščemo ta Palace. Garmin ga ne najde, vendar se vseeno odpeljemo in na poti vprašamo gardo (njihova policija), kje je. Bili smo zelo blizu, samo za vogal bi morali zapeljati in bi ga našli sami. Ura je bila že pozno in seveda so v kitajski že nehali servirati hrano. Ker so bili zelo lačno, so na isti ulici našli kitajsko to-go. Jaz sem jedla french fries. Ob 00.30 se odločimo, da gremo v en drug night club, kjer so bili Irci. Ob 00.45 ga le najdemo in parkiramo avto. Stopim iz avta in vidim v sprednji levi gumi en velik kos stekla. Sredi noči smo menjali gumo . Sedaj je to smešno, vendar takrat je bilo to žalostno. V klubu smo ostali do 2.00 in tudi to noč nisem šla prej spat.

Naslednji dan, ponedeljek, sem šla samo jaz na zajtrk ob 7.30. Nato sem počasi spakirala in se presedla v avlo hotela, kjer sem čakala na ostale. Ta dan smo imeli let ob 17.00, pred tem pa smo rekli, da si gremo malo mesto pogledat. Kar ni jih bilo in končno so se nekateri primajali do avle okoli 10.00. Prva runda je bila v mestu ob 10.30, iz mesta pa naj bi šla ob 12.30. Malo smo se sprehajali po mestu, katero je zelo lepo. Poslikala sem nekaj slik in se vrnili v hotel. Na poti do hotela, nam je avto zelo umazalo, ker so “kao” čistili cesto.

Umazan avto:

V hotelu smo nato počakali še na ostale in ko so prišli, je šla prva runda že na letališče Shannon.

Naredili smo check-in in ker je bilo še dovolj časa, smo šli malo na ploščat gledat letala. Imeli smo srečo, ker je eno letalo takrat pristajalo, eno pa je kasneje tudi vzletelo.

Vzlet letala:

Pri preverjanju potnikov (preden greš v prostor čakanja), pa tukaj nisem imela sreče . Vsakič je piskal aparat. Sem se sezula, pa je piskal. Dam uro dol, pa piska. Na koncu sem morala stegniti roke, da me je policistka pregledala. Kriza, kar čuden občutek. Ampak me tolaži to, da je večinoma vsem piskalo. No, ob 16.30 smo pohiteli do vrat 4, vendar so bila še zaprta. Ker smo bili vesele, da gremo domov (čeprav je Irska zelo lepa in bi še ostala, sem bila vseeno vesela, da grem domov), smo se zelo smejali in zganjali norčije. Ljudje so nas malo čudno gledali, pa nam je bilo čisto vseeno. Ker nekaterih še ni bilo pri vratih, smo se mi zmenili, da bomo rezervirali dve vrsti sedežev, da bomo skupaj sedeli. Končno so se ob 17.00 odprla vrata in stekli smo v zadnjim vratom letala, kjer smo se hitro vsedeli.

Irsko letalo: (povsod, kjer je le mogoče imajo tri peresne deteljice)

Končno smo se začeli premikati in najlepši občutek vzleta je kmalu minil. Ko je meni vzlet všeč. Ko te pribije na sedež . Po treh urah letenja (med letenjem se seveda ura premakne) smo pristali v Trevisu, kjer pa nas čakajo naši avtomobili. Začne se še vožnja domov. Ker so nekateri lačni (revčki ubogi), smo se ustavili, da so lahko nekaj pojedli. Nato pa nazaj v avto, 140km/h in lepo proti Sloveniji. V postelji sem bila ob 1.30 .

Še nekaj slikic skozi letalsko okno:

Mesto: